Svetovni splet (ang. World Wide Web oz. WWW) šteje že več kot tri desetletja.
Seveda pa je splet dandanes zelo drugačen od spleta v 90ih. Vseskozi se razvija in ta razvoj spremljamo z oznakami web1 (prva iteracija spleta), web2 (oz. Web 2.0), ki je trenutna iteracija, ter web3 – nov koncept in skupek funkcionalnosti, ki sedaj začenja preboj v ospredje.
Kaj pomenijo vse te verzije oz. iteracije?
Vsaka nova iteracija spleta prinese nove funkcionalnosti, ne pomeni pa da je prejšnja “verzija” ukinjena oz. da je več ni.
Čeprav smo sedaj v t.i. web2, še zmeraj obstajajo spletne strani narejene (in gostovane) po principu web1. Enako velja za web3 – tudi ko bo postal prevladujoča verzija spleta, bosta web1 in web2 še vedno obstajala. Spletne strani bodo obstoječim funkcionalnostim iz web1 in web2 dodale še nova iz web3.
Kot rečeno, web1, web2 in web3 niso trije ločeni svetovni spleti, ampak vsak od njih prinaša nova orodja, funkcionalnosti in koncepte v obstoječi svetovni splet. Pa jih spoznajmo.
web1
Web1 je prva verzija svetovnega spleta. Naredil ga je Tim Berners-Lee, britanski programer, ki je takrat delal na CERN-u v Ženevi.
Tim je definiral tri osnovne prvine svetovnega spleta:
- HTML jezik, v katerem so napisane spletne strani
- Spletni brskalnik – program, v katerem dostopamo do spletnih strani
- HTTP protokol, preko katerega računalniki komunicirajo med seboj
Primer HTTP komunikacije: Če odpreš brskalnik in vpišeš smartninja.si, tvoj računalnik pošlje prošnjo (oz. zahtevo, ang. “request”) na SmartNinja strežnik, ta pa mu vrne nazaj HTML kodo, ki ti jo računalnik nato v obliki spletne strani prikaže v brskalniku.
Obdobje web1 je trajalo nekje od 1991 do 2004. Za to obdobje je značilno, da so lastniki spletnih strani te večinoma gostovali kar na lastnih strežnikih doma, ne pa na strežnikih internetnih velikanov, kot je to običajno sedaj (t.i. oblak, npr. Google Cloud ali pa Amazon AWS).
Prednost tega pristopa (lastnega gostovanja spletnih strani) je bila večja decentralizacija spleta, vendar po drugi strani pa so doma-gostovane spletne strani imele slabšo splošno dostopnost.
Če se je zgodil izpad elektrike in lastnika spletne strani takrat ni bilo doma (da bi ponovno prižgal strežnik), je bila lahko spletna stran kar nekaj časa nedosegljiva.
Prav tako je predstavljal problem prevelik obisk strani, ko je spletna stran nenadoma postala zelo popularna, strežnik pa ni zmogel tako velikega obiska. Predno je lastnik strežnik nadgradil oz. zamenjal z boljšim, je lahko na račun nedosegljivosti strani izgubil veliko obiskovalcev.
Za web1 so značilne tudi večinoma statične spletne strani, kar pomeni, da je obiskovalec večinoma lahko samo bral vsebino spletnih strani, ni pa mogel na njih ničesar sam objaviti oz. kako drugače interaktirati z njimi.
web2 (Web 2.0)
Web2 nam je prinesel dinamične spletne strani, ki so dovolile uporabniku večjo interakcijo.
Zato tudi ni čudno, da so ravno z web2 vzklila socialna omrežja. Uporabniki so si na web2 straneh lahko ustvarili svoje račune, ter objavljali zapise ali bloge, fotografije, nalagali video vsebine oz. jih kasneje celo objavljali v živo.
Z web2 je splet postal veliko bolj dinamičen in zanimiv. Namesto lastnikov spletnih strani, so vsebino objavljali kar uporabniki sami.
Hkrati pa to obdobje zaznamuje tudi večja centralizacija svetovnega spleta v rokah peščice tehnoloških podjetij, ki so na račun tega sedaj med največjimi na svetu (Facebook, Google, Microsoft, Amazon itd).
Ker je nov, dinamičen svetovni splet omogočal uporabnikom deljenje fotografij, videov in ostalih ogromnih datotek (in obenem se je število uporabnikov spleta močno povečalo), je gostovanje spletnih strani doma postajalo vedno težje.
Ne le, da je lastnik spletne strani moral imeti boljši strežnik – ponavadi samo en strežnik ni več zadostoval, vsaj ne za priljubljeno spletno stran z veliko vizualne vsebine.
Namesto gostovanja spletnih strani doma, so se tako programerji raje odločali za gostovanja pri velikih specializiranih ponudnikih – torej v t.i. “oblaku”. Največji ponudniki “oblačnih storitev” so Amazon (AWS), Microsoft (Azure) in Google (Google Cloud).
Pri teh ponudnikih lahko z le nekaj kliki najameš strežnik za svojo spletno stran, prav tako pa omogočajo tudi dinamično prilagajanje kapacitet obisku strani.
Torej, če je kak dan na tvoji strani večje število obiskovalcev, se avtomatično zaženejo novi strežniki, med katere se ves ta obisk nato porazdeli.
Ko pa se obisk spet zmanjša, pa se število strežnikov dodeljenih tvoji spletni strani avtomatično zmanjša. Na ta način lahko zagotoviš, da bo tvoja spletna stran obiskovalcem vedno na voljo.
web3
Kljub prednostim, ki jih je lastnikom spletnih strani prinesel web2 (lažje in bolj prilagodljivo gostovanje), pa je to prineslo tudi nekaj slabosti. Bolj konkretno, večjo centralizacijo spleta.
Ker velika večina spletnih strani gostuje v oblakih tehnoloških velikanov, so hočeš-nočeš v njihovi milosti ali nemilosti.
Če tem korporacijam neka spletna stran ni všeč, jo lahko preprosto ugasnejo oz. zahtevajo od lastnika, da jo gostuje nekje drugje.
Web2 spletne strani pa so tudi podvržene tehničnim problemom teh velikih ponudnikov gostovanja. Nedolgo nazaj je zaradi tehničnih težav na Amazon AWS-ju bilo nedostopnih ogromno spletnih strani, kot na primer Twitch, Reddit, Twitter, Hulu, HBO Max, Shopify in seveda tudi Amazona spletna trgovina.
Centralizacija pa ni le problem na ravni strežnikov oz. gostovanja strežnikov. Centralizacija spleta se odraža tudi na ravni spletnih strani samih.
Lastnik spletne strani lahko namreč zlahka nekemu uporabniku ukine račun, ali pa spremeni podatke, objave in druge vsebine, ki jih ima ta uporabnik v podatkovni baze te spletne aplikacije. In to je problem, ki ga rešuje web3.
Web3 uporabnikom prinaša kontrolo nad lastnimi podatki in vsebinami.
Prvi tak primer so finančni podatki, saj so ti tudi eni najbolj občutljivih podatkov.
Če uporabljaš web2 storitev za plačevanje (kot npr. PayPal), svoj denar popolnoma zaupaš temu podjetju. PayPal ti lahko kadar koli zamrzne sredstva, jih odvzame, ali ti celo ukine račun, tebi kot uporabniku pa ostane le dolgotrajna pot preko kanalov za podporo uporabnikom, ali pa celo preko sodišča.
Nasprotno pa so na web3 tvoja sredstva (in tvoji podatki) vedno pod tvojo kontrolo. Podatki se namreč zapisujejo v podatkovno bazo imenovano blockchain, ki je ne nadzoruje noben posameznik ali podjetje, temveč je decentralizirana. To pomeni, da nihče ne more samovoljno (mimo sprogramiranih pravil) spreminjati te baze.
Web3 račun si lahko odpre kdorkoli in nihče mu ga ne more ukiniti, sredstva na računu pa so pod popolnim nadzorom lastnika računa.
Vse to omogoča kriptografija, zato se je za ta sredstva prijel izraz “kriptovalute”. Vendar pa web3 omogoča veliko več, kot le uporabo finančnih sredstev.
Web3 omogoča shranjevanje tudi drugih vrst podatkov, na primer slik in videov v decentralizirane sisteme kot so IPFS in Arweave.
Nastajajo pa tudi že prvi zametki infrastrukture, ki bo omogočala decentralizirana socialna omrežja, kjer bo (za razliko od web2) svoje podatke imel pod nadzorom uporabnik, ne pa tehnološki velikan ala Facebook ali Google.
Predstavljaj si svetovni splet, kjer se lahko z enim računom (ki je popolnoma pod tvojim nadzorom) prijaviš v katero koli spletno stran. Nikjer ti uporaba spletne strani ne bo onemogočena, samo zato ker nisi iz “prave” države (npr. iz ZDA). Niti ti nihče računa ne more ukiniti ali zamrzniti. Gesel ne potrebuješ več. Tvoji podatki in sredstva pa so popolnoma pod tvojo kontrolo.
Dobrodošli v web3!